Iskanje barv na Planini Zajamniki

October 28, 2024

Eno sončno soboto sva se iz Ljubljane odpravila na Pokljuko. Iz omare sem končno spet privlekel svoj fotoaparat, ki je kar nekaj časa nabiral prah.

Medtem, ko je 15 000 maratoncev teklo po ljubljanskih ulicah, sem jaz iskal izhod na Gorenjsko. Na poti naju je spremljalo sonce, v daljavi pa sem že videl megleno gorovje. Nameraval sem fotografirati koče v jesenskih barvah, saj sem jih nazadnje videl pokrite s snežno odejo.

Pot na Pokljuko se je hitro vzpenjala, večino časa pa naju je spremljala megla. Kot pravi amaterski vremenar, sem napovedal, da se bova dvignila nad mejo, kjer naju bo pričakalo sonce. Delno sem imel prav, saj je pokukalo ven ravno, ko sem parkiral na Rudnem polju.

A takoj, ko sva pričela s hojo v gozd, se je vidljivost zmanjšala. Vseeno sem iz torbe vzel fotoaparat, saj je to pričaralo super vzdušje. Vidljivost je bila nekaj metrov, to pa je pomenilo, da je vsako drevo, ki se ga je videlo, izstopalo od “ozadja”. S tem tudi ni bilo močnih senc.

Ne vem, če sem že kdaj tolikokrat rekel Nini, če lahko počaka, da fotografiram, hkrati pa je bilo super tudi njo uporabiti za subjekt na nekaj slikah.

Ko sva prispela na planino, pa se je šele pokazalo, koliko megle je dejansko bilo. Nekajkrat sem jo izgubil izpred oči, pa je bila oddaljena le 10 metrov. Vsaka koča je bila izolirana od drugih.

Verjetno najbolj znana kompozicija iz Planine Zajamniki je tista, kjer iz vrha slikamo “konvoj” koč. Tak primer je moja zimska verzija.

Ker planine ne poznam dobro, sva tokrat celo na slepo iskala tisto majhno kapelico, kjer je klopca iz katere se vidi Bohinjsko jezero. Seveda se tisti dan z nje ni videlo niti prvo drevo.

Tisto jutro sem pričakoval eksplozijo barv, dobil pa le nekaj izoliranih barv na sivem ozadju. A ravno zaradi netipičnih razmer, je bilo fotografiranje tako zabavno.